Vprašanje:

Pri izplačilu dodatka na pripravljenost na domu nas zanima ali menite, da se ta izplačuje:

• kot dodatek na urno postavko, torej 110 % ali
• v znesku 10 % od urne postavke.

Vidimo argumente za obe interpretaciji. Ker zakon ne daje jasnih navodil, menimo da se je potrebno opreti na kolektivne pogodbe, kar je tudi stališče slovenskega sodstva. V skladu s sistematično pravno razlago člena gre razumeti, da se vsi dodatki, vključno z dodatkom na pripravljenost, plačujejo dodatno k urni postavki, torej v danem primeru 110 %. Pomembno pri rešitvi dileme se nam zdi vprašaje ali se čas pripravljenosti na domu šteje v delovni čas, kjer je vaše stališče pritrdilno (http://www.sindikat-sdts.si/pravice-splosno/60-delovni-cas/474-kaj-je-delovni-cas-in-njegova-evidenca).

Po drugi strani pa delavec takrat ne opravlja dela in praviloma počiva. V kolikor se ne zahteva od njega izredne odzivnosti in hitrega prihoda na delo, bi lahko sledili interpretaciji, da v času pripravljenosti prejme 10 % od urne postavke. V primeru da se mora odzvati na poziv in priti v službo pa se to delo šteje kot nadurno.

Odgovor:

Institut pripravljenosti na delo ne ureja veljavni ZDR temveč to tematiko urejajo kolektivne pogodbe dejavnosti in podjetniške kolektivne pogodbe.

Podrobnejše definicije pripravljenosti na delo Kolektivna pogodba za trgovino Slovenije (dalje KPDTS) ne podaja. Prav tako ne komentar k 68. členu KPDTS  iz leta 2014 (Ur.l. RS 24/14; 24/2016;40/17 in 69/2017), ki  ne velja več ne pojasnjuje tega instituta. Žal je institut neopredeljen tudi v  71. členu veljavne  KPDTS ( Ur.l. RS  52/2018).

Vprašanje, kaj se upošteva in kako se obračuna to zadevni dodatek je na mestu zaradi terminološke nedoslednosti. Skladno z zakonom (ZDR-1) pripadajo dodatki k osnovni plači delavce za čas ko dela pod posebnimi pogoji dela. V času pripravljenosti delavec ne dela in mu ne pripada pravica do plače, saj je to njegov prosti čas. Pa vendar je pripravljenost neka posebna okoliščina, ki posega v  pravico do počitka (kar je nasprotje od delovnega časa), saj delavec ni povsem prost oziroma ne razpolaga s tem časom svobodno, kot bi želel. Zato smo v KPDTS ohranili nespremenjen institut, ki ga poznamo že  iz leta 1991 dalje. Ker delodajalec s svojo organizacijo dela in potrebami delovnega procesa od delavca zahteva določeno odzivnost tudi v času njegovega počitka, mora delavcu v zameno za to nekaj plačati. KPDTS nerodno uporablja besedo dodatek, dejstvo pa je, da delavcu pripada pogodbeno dogovorjena denarna odmena, v višini in obsegu kot to določa KPDTS. Torej v višini 10 % od osnovne plače  (urne postavke) za vsako uro odrejene pripravljenosti. Pravica do plačila je jasna , kljub terminološki nedoslednosti.

Če pride v času pripravljenosti do intervencije (ki se zaradi posebnih okoliščin ne všteva v delovni čas), torej če delavec v času počitka opravi odrejeno delo, je takšno delo potrebno plačati ob upoštevanju vseh zakonsko določenih elementov plače. Tako delavcu za opravljeno delo pripada ob osnovni plači še dodatek na delovno dobo, dodatki, ki izhajajo iz neugodnih pogojev dela (če so obstajali v času opravljanja takšnega dela) in jih natančneje določa KPDTS, vse povečano za dodatek za nadurno delo (nadurno za to, ker je delavec svojo pogodbeno obvezo v zvezi z delovnim časom že opravil). Za obračun takšnega dela se upošteva dejansko porabljen čas na delu in se ga v celoti obračuna!

Oblike odzivnosti delavca v času pripravljenosti so zelo različne. Po eni strani zahteva opravilo odrejenega dela odhod na določen kraj, kar pomeni, da je delodajalec dolžan delavcu povrniti vse dejansko nastale stroške. V drugih primerih pa lahko delavec v času pripravljenosti opravi odrejeno delo z uporabo tehnologije ( nosilci /vzdrževalci IT sistemov lahko odpravijo  napako na sistemu na daljavo, odzivanje oziroma opravljanje posamičnih nalog z uporabo pametnih telefonov…). Tudi to je delo, ki ga je potrebo plačati, pri tem pa upoštevati porabljen čas, kot ga sporoča delavec.   

Sprašujete nas ali se čas pripravljenosti všteva v delovni čas in kot primer navajate pojasnila delovnega časa objavljena na naši spletni strani. Potrebno je pojasnit, da je objavljena predstavitev namenjena širitvi znanja delavcev, njihovemu razumevanju okoliščin v katerih opravljajo delo.  V objavljenem gradivu ne obravnavamo vseh podrobnosti, ki so pomembne za odgovor na vaše vprašanje.

Kot prvo , da ne bo nesporazumov, čas pripravljenosti ni v ničemer podoben, kaj šele izenačen z časom priprave na delo. To sta  dva povsem ločena instituta.  Upoštevaje naravo dejavnosti so tukaj mišljeni primeri, ko se mora delavec , za zagotovitev minimalnih higienskih standardov (na primer)  preobleči – nadeti zaščitno obleko in podobno. So lahko tudi drugi primeri, ki so vezani na neposredni začetek opravljanja dela delavca in ni nujno, da se opravljajo na naslovu delodajalca (čiščenje tovornega vozila pred razvozom živil in podobno). Vse je odvisno od okoliščin primera.

Za čas pripravljenosti pa ne moremo enoznačno reči da se ali da se ne všteva v delovni čas.  Kot smo v naši predstavitvi delovnega časa poudarili, je pomembno upoštevati tri elemente:

• ko je delavec fizično prisoten na delu,
• ko je na razpolago delodajalcu in
• čas, ko aktivno opravlja svoje delovne obveze.

Problem se pojavi v času, ko je delavec na razpolago delodajalcu. Vrsta različnih okoliščin primerov narekuje različne zaključke. Naj opozorimo na sodno prakso ES, ki je veliko časa namenila vprašanjem dežurstva na delovnem mestu, dežurstva na domu( kar je približek času pripravljenosti) in sami pripravljenosti. Morda je najjasneje prikazan vpliv okoliščin na obravnavo instituta pripravljenosti, kot delovnega časa v zadevi C 518/15 (Ville de Nivelles proti Rudyju Matzaku,). Ker je delodajalec odredil čas odzivnosti po klicu in ker je bil ta čas tako kratek, da delavcu v času počitka res ni preostalo nič drugega, da je dežural ob telefonu, je sodišče zaključilo, da se tudi čas pripravljenosti všteva v delovni čas.

Kljub temu, da enoznačnega odgovora ni in je ta odvisen od okoliščin primera, lahko za vse primere enoznačno opozorimo, da ima ne glede na odrejeni čas pripravljenosti, v primeru intervencije (poziv na delo) neokrnjeno pravico do dnevnega 12 urnega in tedenskega 24 urnega neprekinjenega počitka.  Slednje pomeni, da ima delavec po zaključeni intervenciji pravici do zakonsko določenega počitka, ne glede na to, kolikor ur pred pozivom na delo je že »počival«!