Četrtek 14 December 2017
Prijava Registracija

Prijavi se na spletno stran

Uporabnik ime *
Geslo *
Zapomni si me

Registracija v spletno stran

Polja označena z (*) morajo biti izpolnjena.
Ime *
Uporabnik ime *
Geslo *
potrdi geslo *
E-naslov *
potrdi E-naslov *
Captcha *


NEENAKOMERNO RAZPOREJANJE DELOVNEGA ČASA- PRAZNIKI

 

„Fleksibilnost“ razporejanja delovnega časa ni sopomenka za neenakomerno razporejanje delovnega časa. Bistvena lastnost neenakomerno razporejenega delovnega časa je odstopanje od npr. klasične razporeditve delovnega časa 40 ur na teden, 8 ur na dan, od ponedeljka do petka, da delavec v režimu neenakomerne razporeditve dela tudi po več kot 8 ur na dan, več ali manj kot 5 dni v tednu itd. Vendar je lahko tudi v neenakomerno razporejenem delovnem času določen način razporeditve, ki je fiksen po svoji naravi in s tem predvidljiv (npr. delo vsak drugi dan, ali določen z letnim oziroma mesečnim razporedom). Če je razporeditev delovnega časa sistemsko jasna in ima vnaprej razviden način razporeditve, se da tudi vnaprej določiti dneve, na katere delavec običajno dela. To je ves čas trdil revident, tožena stranka pa se je branila z argumentom „fleksibilnosti“ glede na sprotne delovne potrebe v času dela prostih dni. Ta argument zaradi tavtologije po presoji revizijskega sodišča ne zdrži, saj tudi pri enakomerni porazdelitvi delovnega časa na dela proste dneve dela ni in zato enako ni potrebe po delu delavcev pri enakomerni porazdelitvi delovnega časa.

Z revidentovim stališčem, da bi bilo z drugačno razlago v obravnavani zadevi lahko kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS, revizijsko sodišče soglaša. Revident bi bil prikrajšan za nadomestilo za dela proste dneve, zato teh dni ne bi mogel enako uživati kot drugi zaposleni v enakomerni porazdelitvi delovnega časa. Poleg tega bi moral v primeru sprejemanja stališča sodišč nižjih stopenj na letni ravni dejansko opraviti več ur kot nekdo, ki dela v klasični razporeditvi delovnega časa med ponedeljkom in petkom. Razlikovanje je v obravnavni zadevi nerazumno, saj jo tožena stranka utemeljuje z (naknadno) zmanjšanimi potrebami po delu na dela proste dneve, ko njegovo delovno obveznost ukinja s spremenjenim razporedom.

 


NEDOVOLJEN PRENOS VIŠKA UR BREZ SOGLASJA DELAVCA


Sodišči sta pravilno podaljšanje referenčnega obdobja za dva meseca in kompenzacijo presežka s plačilom 30%-nega dodatka (namesto celotnega plačila v višini 130% urne postavke brez kompenzacije) vezali na dogovor med uslužbencem (policistom) in delodajalcem (nadrejenim). Če sta pri tem uporabili pojem „soglasje“, jima zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče očitati, saj do dogovora ne more priti, če med strankama dogovora ni soglasja. Zavzemanje nasprotne udeleženke za to, da je možno v naslednja referenčna obdobja prenašati manjke nad dovoljenim obsegom in policistom odrejati višjo delovno obveznost v naslednjem referenčnem obdobju na račun preteklih manjkov, nima podlage v predpisih. V njeni pristojnosti je organizacija dela, vključno z razporedi dela, pri katerih mora upoštevati poln delovni čas, ki je določen v zakonu in ne sme biti daljši od 40 ur na teden (z nekaterimi izjemami, ki pa morajo biti določene v zakonu ali kolektivni pogodbi). Ker nasprotna udeleženka zaradi narave dela delovni čas začasno prerazporeja ali ga razporeja neenakomerno, mora, kot je bilo opisano, poskrbeti za izravnavo na poln delovni čas znotraj referenčnega obdobja. Če z organizacijo delovnega časa v referenčnem obdobju tega ne uspe doseči, mora posledice nositi sama in jih z dodatnimi obremenitvami (razen za izjemnih 12 oziroma 24 ur) v naslednjem referenčnem obdobju ne more prelagati na delavce.

 

STARŠI - PRAVICA DO DELA S KRAJŠIM DELOVNIM ČASOM


Tožnik je pri delodajalcu uveljavljal pravico do dela s krajšim delovnim časom po, ki spada med ukrepe t.i. pozitivne diskriminacije. Tožena stranka ga je postavila v situacijo, ko se je moral odločati med tem, da sprejme delo na drugem delovnem mestu ali pa se pravici, ki jo je želel uživati, de facto odpove. Takšno nezakonito ravnanje tožene stranke, ki je tožnika omejevalo pri uveljavljanju njegove pravice, je treba obravnavati kot primer prepovedane diskriminacije, saj bi sicer pripeljalo do izničenja oziroma omejitve enakih možnosti in obravnavanja pri uresničevanju njegove pravice. Tožnik je uveljavljal pravico iz starševskega zavarovanja, ki mu ob izpolnitvi v ZSDP določenih pogojev pripada na podlagi samega zakona in ni stvar dobre volje njegovega delodajalca. Delodajalci zato delavcem izrabe te pravice ne smejo preprečevati ali omejevati, četudi se pri tem morda sklicujejo ali izgovarjajo na potrebe delovnega procesa.

 

EVIDENCA DELOVNEGA ČASA NADURNO DELO


Tožena stranka je kot delodajalec tista, ki bi morala voditi (pravilno in točno) evidenco ur, ki jih delavci opravijo. V primeru spora, ko delavec zatrjuje, da ni prejel plačila vseh ur, je dokazno breme, da je bilo plačano vse, na delodajalcu, toženi stranki. Ona je bila dolžna dokazati, da je tožnik nadure dobil plačane. Ker tega ni storila, je treba tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugoditi ter pri tem upoštevati število nadur, kot jih je v tožbi navedel tožnik.


PREKORAČITEV ZAKONSKO OMEJENIH NADUR

 

Za prekoračitev zakonsko dovoljene kvote dela preko polnega delovnega časa ni odgovoren delavec, zato ga za takšno kršitev delodajalca ne morejo zadeti škodljive posledice. Tudi delo, ki ga delavec po odredbi oziroma navodilih delodajalca opravi preko zakonsko dovoljene kvote nadur, je nadurno delo, za katero ZDR in KP dejavnosti predvidevata plačilo ustreznega dodatka (Sodba in sklep Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 111/2012).


KOMPENZACIJA OPRAVLJENIH NADUR

 

V načelu je delavec za delo, tako redno kot nadurno, upravičen do plačila. Vendar pa je tudi kompenzacija opravljenih nadur s prostimi urami primerna odmena za nadurno delo, če ob tem delodajalec plača še dodatek, ki je predviden za siceršnje plačilo nadurnega dela. Tožnik je s kompenzacijo ur, za katere je prejel nadomestilo plače s prisojenim dodatkom v višini 30%, prejel ustrezno plačilo za opravljeno delo. Zahtevek za višje plačilo (še v višini 100% urne postavke) je brez podlage.


NADURNO DELO IN PoZ ZA KRAJŠI DELOVNI ČAS

 

V sistemu delovnih razmerij je pravilo delovno razmerje za nedoločen čas in za polni delovni čas. Zakon sicer dopušča možnost, da delodajalec delavca zaposli tudi za krajši delovni čas od polnega delovnega časa, seveda pa to velja za primer, če za delo, ki ga delavec opravlja, delodajalec ne izkazuje potrebe, da bi se opravljalo polni delovni čas. Odreditev ali naložitev dela preko dogovorjenega delovnega časa oziroma nadurnega dela bi bila v takem primeru zato v nasprotju z namenom in cilji, zaradi katerih je delo s krajšim delovnim časom dogovorjeno. Kljub temu pa sme v določenih (izjemnih) primerih in pod določenimi pogoji (V primeru naravnih in drugih nesreč 145. ZDR-1) delodajalec naložiti oziroma odrediti delo tudi preko dogovorjenega krajšega delovnega časa.

Če v pogodbi o zaposlitvi ni posebnega dogovora o delu preko dogovorjenega delovnega časa niti dogovora o tem, da je   delovni čas lahko neenakomerno razporejen (ali začasno razporejen), delavcu sploh ne sme odrediti oziroma naložiti dela preko dogovorjenega delovnega časa (razen v primeru naravnih in drugih nesreč iz 144. člena ZDR, zdaj 145. ZDR-1). Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 41/2013


PISNA ODREDITEV NADURNEGA DELA

 

Zakonska določba, da mora delodajalec delavcu nadurno delo odrediti pisno, je obveznost delodajalca, da odreditev nadurnega dela delavcu sporoči jasno in določno, namenjena pa je tudi evidenci in morebitnemu nadzoru nadurnega dela. Če delodajalec to zakonsko obveznost krši in nadur ne odredi pisno, delavec zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic v smislu, da se mu odrejene in opravljene nadure ne priznajo. Bistveno pa je, da se nadurno delo opravlja po odredbi delodajalca, kar hkrati pomeni, da je delodajalec dolžan plačati le tisto nadurno delo, ki ga je izrecno odredil. Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 288/2008.


OSTAJANJE NA DELU - NADURNO DELO

 

Pisna odreditev dela ni nujen pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Nepravilno je stališče, da delavec ni upravičen do plačila teh ur, ker je svoje delo opravljal tako neučinkovito, da je zaradi tega moral ostajati na delu po poteku rednega delovnega časa. Bistveno je, da je delodajalec (tožena stranka) ves čas zaposlitve tožnika vedela, da opravlja delo preko polnega delovnega časa (pri toženi stranki se je vodila elektronska evidenca ur) ter bi morala v tem primeru sama ukrepati tako, da bi bodisi tožniku te ure priznala kot opravljene nadure ali pa mu prepovedala opravljanje dela preko polnega delovnega časa, če je štela, da njegova prisotnost na delu ni potrebna. Delodajalec se namreč ne more sklicevati na to, da ure, ki jih delavec porabi na delu, ne pomenijo nadur v smislu določbe 143. člena ZDR, ker delavec svojega dela ne opravlja učinkovito, če dopušča, da delavec po poteku rednega delovnega časa ostaja na delu in v tem času dejansko opravlja svoje delo. Sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 996/2015.


OSTAJANJE NA DELU - NADURNO DELO


Tožniku so nadrejeni delavci odrejali delo v takem obsegu in s takimi časovnimi roki, da ga je bilo objektivno mogoče opraviti le z ostajanjem v službi preko polnega delovnega časa, torej z opravljanjem nadur. Kljub izostanku izrecne odredbe nadurnega dela je glede na opisane okoliščine treba šteti, da je bilo nadurno delo odrejeno in je tožnik upravičen do plačila za tako delo. Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1257/2008.

 


PREKORAČITEV DOVOLJENEGA ŠTEVILA NADUR LETNO

 

Za prekoračitev zakonsko dovoljene kvote dela preko polnega delovnega časa ni odgovoren delavec, zato ga za tako kršitev delodajalca ne morejo zadeti škodljive posledice. Tudi delo, ki ga delavec po odredbi oziroma navodilih delodajalca opravi preko zakonsko dovoljene kvote nadur, je nadurno delo, za katero ZDR in kolektivna pogodba dejavnosti predvidevata plačilo ustreznega dodatka. Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 111/2012 .


NEZAKONITO ODREJENO NADURNO DELO

 

Tožena stranka je tožniku kot starejšemu delavcu brez njegovega soglasja nalagala delo preko polnega delovnega časa. Zaradi opravljanja dela preko polnega delovnega časa, je bil utrujen, v posledici česar je pri sestopu z bagra z višine 1 metra s kolenom udaril v gosenico stroja in zdrsnil na tla ter utrpel poškodbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke za obravnavano nezgodo (VDSS sodba Pdp 651/2012) .


NEZAKONITO ODREJENO NADURNO DELO

 

Tožnik je imel kot invalid III. kategorije invalidnosti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Kljub temu mu je tožena stranka nalagala delo izven tako določenega delovnega časa (kot nadurno delo), tudi na razgovor k direktorju ga je vabila izven njegovega delovnega časa. Tožnikov ne odziv na zagovor glede na to, da je podaljševanje delovnega časa zanj predstavljalo obremenitev, ne predstavlja hujše kršitve delovne obveznosti, ki bi pomenila utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (VDSS sodba Pdp 794/2009).

Delovni čas

Kontakt z nami

Sindikat delavcev trgovine Slovenije (SDTS)
Naslov: Dalmatinova ulica 4, 1000 Ljubljana
Telefon: 01 / 43 41 253
Fax:01/ 43 27 094
Email: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
Davčna številka: SI 60310146
Matična številka: 5380901
Spletna stran: http://www.sindikat-sdts.si

Prijava na novice

Prijavite se na novice

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke Podrobne informacije..

Sprejemam piškotke.